Analize iz Mehike kažejo mešano sliko glede dohodkovne neenakosti. Medtem ko Inegi (Mehiški nacionalni inštitut za statistiko in geografijo) poroča o večjem povečanju dohodkov v najrevnejših gospodinjstvih in zmanjšanju razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi med prvim delom sedanjega predsedniškega mandata, drugi viri poudarjajo, da kljub izboljšanju povprečnega dohodka ostaja prepad med bogatimi in revnimi izjemno velik. Različni mediji tako predstavljajo nasprotujoče si interpretacije podatkov Inegija, kar kaže na kompleksnost problema dohodkovne neenakosti v državi.

Finančni minister François Bayrou je 15. julija razkril sveženj ukrepov za zajezitev državnega primanjkljaja in dolga, vendar so bili ti ukrepi, po anketi Odoxa za Le Figaro, s strani Francozov množično zavrnjeni. Cécile Duflot iz Oxfam France je kritizirala pomanjkanje poguma pri premierju, saj naj bi proračunske napovedi prizadele predvsem delavski razred in ne ultrabogatih, kar kaže na povečano nezaupanje javnosti v Bayrouja in zaskrbljenost glede kupne moči.

Članek raziskuje, kakšen dohodek je potreben za uvrstitev med 1 % najbogatejših prebivalcev v Massachusettsu in Kaliforniji. Medtem ko je nacionalni prag za 1 % najbogatejših gospodinjstev v ZDA 731.000 USD letno, se ta znesek lahko razlikuje glede na zvezno državo. V Massachusettsu je potreben višji dohodek za uvrstitev v ta ekskluzivni klub, kar odraža višje življenjske stroške in koncentracijo bogastva v tej zvezni državi. Podobno članek obravnava izziv doseganja finančnega udobja in nato bogastva, potrebnega za vstop v 1 % najbogatejših v Kaliforniji, ki je znana po visokih dohodkih in stroških življenja.

V Španiji obstajajo velike razlike v dohodkih med različnimi soseskami. La Moraleja v Madridu ostaja soseska z najvišjim povprečnim dohodkom, medtem ko je Torreblanca v Sevilli soseska z najnižjim dohodkom. Razlika v povprečnem dohodku med tema dvema soseskama znaša 185.000 evrov. Alcobendas je občina z največjimi razlikami v dohodkih med soseskami. Povprečni bruto dohodek Špancev, ki živijo v večjih mestih, je 31.333 evrov na leto.

Razkorak med plačami povprečnih delavcev in najbolje plačanimi izvršnimi direktorji v Kanadi je leta 2024 dosegel rekordno raven. Po poročilu, ki ga je objavil Kanadski center za alternativne politike, je povprečno nadomestilo za 100 najbolje plačanih direktorjev znašalo 16,2 milijona dolarjev. To predstavlja znaten porast v primerjavi s prejšnjim rekordom iz leta 2022, ko so ti zaslužki znašali 14,9 milijona dolarjev. Poročilo izpostavlja vse večjo dohodkovno neenakost v državi in poziva k uvedbi višjih davkov za najpremožnejše prebivalce. Avtorji raziskave poudarjajo, da se plače direktorjev povečujejo bistveno hitreje kot plače običajnih zaposlenih, kar povzroča družbene napetosti in vprašanja o pravični porazdelitvi bogastva v razvitem gospodarstvu. Podatki kažejo na dolgoročen trend kopičenja kapitala v rokah najvišjega vodstva podjetij.

Študija Drees je pokazala, da ima Francija nižjo stopnjo revščine od povprečja Evropske unije, vendar višji delež prebivalstva z nizkimi dohodki. Medtem ko je v Franciji 14 % revnih (v primerjavi s povprečjem 17 % v EU), je 13 % ljudi z nizkimi dohodki (v primerjavi s povprečjem 12 % v EU). Študija tudi kaže, da je revščina manj pogosta med upokojenci v Franciji.